Skrb za okolje tudi med pripravami na muzikal

Z muzikalom Minka Pločevinka, ki ga zasavski VDC-jevci pripravljajo v okviru operacije Novo rojstvo, želijo doseči dvoje: predati naprej idejo o varovanju okolja in hkrati, preko umetnosti, nagovoriti njihove gledalce, predvsem mlade rodove za drugačno, okolju prijaznejše ravnanje.

Anđelka Mikša, strokovna sodelavka pri operaciji Novo rojstvo

»Počasi, iz vaje v vajo, ustvarjamo koreografije, spreminjamo gibe, se prilagajamo naši drugačnosti in iščemo stične točke, ki bi naše sporočilo zaokrožile v celoto. Eden takoj osvoji gibe, drugi ritem, tretji si takoj zapomni besedilo. Veseli smo vsakega napredka, hkrati pa se učimo potrpežljivosti, saj vsak gib pilimo in pilimo, dokler ni videti tako, kot želimo,« pojasni Marta Klopčič iz VDC-ja.
“A da bo predstava takšna, kot smo si jo zamislili, ne bodo dovolj le izpiljeni koraki in tekst brez napak, ampak tudi kostumi. Ko je bila ideja o besedilu izbrana, so naše misli že švigale sem in tja, kako bomo to, kar želimo, prikazali, da bo učinkovito, zanimivo, privlačno za oko. Staknili smo glave in padla je odločitev – želimo, da so naši kostumi barviti in – pravljični.
Izražali bodo veselje, novo energijo in moč – za spremembe. V zgodbi nastopa tudi lik Zemlje – in pri nastajanju kostuma zanjo pridno pomagajo tudi naši uporabniki – saj smo si zamislili veliko kroglo, narejeno s postopkom kaširanja. Na ta način smo k nastajanju predstave pritegnili še več uporabnikov in jim približali eno od likovnih tehnik, ki je hkrati tudi način recikliranja starega časopisnega papirja. Tako smo vsaj delno ekološki tudi pri nastajanju kostumov.”
Njihove vaje tako že dobivajo pravo podobo: z besedilom, glasbo, gibi – in tudi sceno. Le-ta jim pred vsako predstavo povzroči nemalo preglavic: kako, da bo funkcionalna, enostavna, prenosljiva – in da na koncu, ko je ne bodo več potrebovali, ne bo ostala cela skladovnica navlake, ki jo bo škoda zavreči, uporabiti pa je tudi ne bi mogli več … “Zato nam je na misel prišla zanimiva ideja: velike kartonske škatle, ki jih kot lego kocke zložimo v zid. Nanje nalepimo različna prizorišča scene – in jih le vrtimo naokoli, ko potrebujemo spremembo scene. Kadar pa se odpravimo v goste, lahko škatle enostavno zložimo in naložimo drugo vrh druge. Tako zasedejo le malo prostora. Če smo si pri kostumografiji pustili malce več umetniške svobode in nismo uporabili le recikliranih materialov, smo to popravili pri scenografiji. Škatle, ki so del scene, smo uporabili že za našo zadnjo predstavo. Tokrat smo jih le prelepili z novimi prizorišči – in že služijo novemu namenu. Ko pa se bodo strgale oz. uničile (držimo pesti, da bodo do takrat prikazale še vsaj par različnih pravljic), pa jih bomo odložili v zabojnik za papir.”

»Z besedo predaja človek človeku svoje misli, z umetnostjo pa ljudje drug drugemu predajajo svoja čustva.« (G. Plehanov)